Podzaposlenost

Podzaposlenost je delo na delovnem mestu, ki je pod delovnimi zmožnostmi delavca. Mednarodna organizacija dela (ILO) med podzaposlene uvršča delavce, ki so zaposleni, vendar bi radi delali več ali pa na zanje primernejših delovnih mestih. V Sloveniji se podzaposlenost v največji meri pojavlja v obliki neprostovoljne fleksibilne zaposlitve za skrajšan delovni čas, kljub želji in zmožnosti delavca, da bi delal polni delovni čas. Podzaposlenost sestavlja pomemben košček sestavljanke v celostni sliki zaposlenosti. Podzaposleni delavci namreč poročajo o izkušnjah, ki so bolj podobne izkušnjam brezposelnih, kakor pa tistih delavcev, ki so zaposleni na ustreznem delovnem mestu. Konceptualizacija podzaposlenosti po Feldmanu in Turnley zajema štiri značilnosti: Zaposlitev na delovnem mestu, ki ne zahteve stopnje izobrazbe, ki jo je zaposleni dosegel. Zaposlitev na področju, ki je nepovezano z izobrazbo zaposlenega. Zaposlitev na področju, kjer zaposleni ne more uporabljati svojega strokovnega znanja in izobrazbe. Zaposlitev za skrajšan delovni čas ali pa oblika začasnega dela. Podzaposlenost, kakor vidimo v zgornjih opredelitvah, zajema vidike zaposlitve, ki so na nek način slabše kakovosti. Nekateri avtorji pojma podzaposlenosti in previsoke usposobljenosti izenačujejo, drugi pa previsoko usposobljenost dojemajo kot le eno od oblik podzaposlenosti. Podzaposlenost je večdimenzionalen in kompleksen konstrukt, ki se preučuje s štirih različnih področij. Na področju menedžmenta se raziskovalci osredotočajo na učinke podzaposlenosti na posameznika in organizacijo. Ekonomisti preučujejo slabo izkoriščenje delovne sile in vpliv le- tega na trg dela in plače. Psihologi pa preučujejo vpliv podzaposlenosti na zdravje in druge posledice podzaposlenosti, ki ji utrpi skupnost kot celota. Pretekle študije trendov na področju trga dela v Združenih državah kažejo, da se previsoka kvalificiranost kadra raste linearno. Z rastjo izobrazbe delavcev narašča tudi možnost podzaposlenosti, ki narašča tudi zaradi restrukturiranja in globalizacije ekonomije. Kljub pomembnosti problematike pa se pojava podzaposlenosti ter njegovih učinkov akademiki ne lotevajo celostno. Raziskovanje pojava podzaposlenosti in s tem ločevanje ustreznih od neustreznih oblik zaposlitve je ključnega pomena pri ugotavljanju škodljivih posledic brezposelnosti, saj vključevanje vseh oblik zaposlitev, tako ustreznih kot neustreznih, v primerjalno skupino izkrivlja ugotovitve na področju družbenih posledic brezposelnosti. Trendi na trgu dela kažejo, da bo podzaposlenost v prihodnosti narasla. Biro statistike trga dela Združenih držav poročajo, da je kar 8,8 milijona delavcev prisiljenih delati na delovnih mestih s skrajšanim delovnim časom, saj dela za poln delovni čas ne zmorejo najti. Če opredelitev podzaposlenosti razširimo na tiste, ki opravljajo delo, za katerega so previsoko usposobljeni, številke še narastejo. Podatki Eurostata kažejo, da je bilo leta 2010 v Sloveniji 7,5 odstotkov zaposlenih, ki so bili neprostovoljno zaposleni za skrajšan delovni čas. Delež v Sloveniji je tako med nižjimi v EU, saj je precej pod povprečjem, ki znaša kar 26,7 odstotka. Najvišje deleže neprostovoljno zaposlenih za skrajšan delovni čas imajo države na jugu Evrope in sicer Bolgarija (54,4 %), Grčija (54,7 %), Španija (49,3 %), Italija (50,4 %), Romunija (54,4 %) in Makedonija (47,7 %).